»Takrat sem živela v begunskem centru in bila prepričana, da je meni najhuje na svetu glede nastanitve, a ko slišiš zgodbe ljudi, ki sem jim takrat 'zavidala', ker so živeli pri sorodnikih ali neznanih ljudeh, spoznaš, da so tudi oni imeli velikanske težave.«

»Zlasti zato, ker so se druga odporniška gibanja navezovala na begunske vlade, ki so bile po večini v Londonu.«

»Kakšne pa so te izkušnje? Rada rečem, da ima vsakdo svojo zgodbo. Takrat sem živela v begunskem centru in bila prepričana, da je meni najhuje na svetu glede nastanitve in drugega. A ko slišiš zgodbe drugih ljudi, ki sem jim takrat 'zavidala', ker so stanovali pri sorodnikih in živeli normalno življenje, spoznaš, da so tudi oni imeli velikanske težave. Morali so določiti, kako bodo uporabljali stranišče, kako pripravljali kosilo … V eno- in dvosobnih stanovanjih je živelo dvajset in več ljudi, sorodnikov ali celo popolnih neznancev. Sprejemali so ljudi iz BiH-a, ki jih prej niso nikoli videli.«

»Gibanje je omejeno na en kilometer. Vse je prašno. Povsod beton. Počutila sem se kot v živem zaporu.«

»Begunski center vzpostavljajo, ker mora Madžarska zaradi kršenja azilne zakonodaje EU plačati večmilijonsko kazen.«

»Bili so naši bližnji, iz vojne, ki ni bila ne naša ne njihova. Tisti, ki niso živeli pri svojih sorodnikih v Sloveniji, so bili zaprti v t. i. begunskih centrih, oropani vsakršnega človeškega dostojanstva.«

»Šola, spremenjena v zatočišče za 12.000 ljudi, je bila danes spet tarča izraelskih zračnih napadov. Med mrtvimi je šest uslužbencev UNRWA.«

»Najhuje je bilo marca, takrat je prišlo največ beguncev. Ubogi ljudje! Vojna, kakšna grozota! In vse to zaradi enega človeka!«

»To ne bi bila moja država, če bi se morala zato, ker sem pomagala ljudem v stiski, zdaj opravičevati.«